Nekaj se kuha. Včeraj sem se malo potepal, namreč dan je bil prelep, da bi ga zapravil v pisarni. Vse delo je bilo nekako postorjeno in petek ni bil pravi dan za začetek novega projekta. Izkoristil sem zato čas, da sem se odpravil proti Krškem ter opravil par sestankov, malo prijetnega s koristnim.
Najprej sem se odpravil k OMV črpalki v Krškem, kjer sem si ogedal trojni jumbo plakat prihajajoče kampanije za optiko Glasmaher. Bil je še sveže polepljen in v njem sem že videl ideje, ki jih bom ustvaril v prihajajoči kampaniji. Ampak kje je logotip Glasmaher? Ni ga. Ni potreben. V oglaševanju smo dosegli točko, ko to niti ni več potrebno, saj so simboli in način že tako prepoznavni, da vsak ve za kaj se gre, vsak ve kaj pričakovati. Simbolna govorica je močnejša od besed in puti dolgotrajnejše sledi, hkrati pa je to sedaj odlična podlaga za to kar šele prihaja, saj se bo z novo kampanijo v glavah uporabnikov zgodba sestavila.
Nato sem se oglasil v Štiblc baru, kjer sva z lastnikom in prijateljem Klemnom spila kavico in malo uživala na soncu prvega pomladanskega dne. Že dolgo nisem bil na kavici v Krškem in lepo je videt, da je Krško kar živahno. Tudi drugače sem opazil, da mesto dobiva novo podobo. Z ureditvijo hidroelektrarne, rečnih bregov in cest, je to čisto drugo mesto. Ni več čututi občutka smrdljivega, industrijskea mesta. Počutil sem se nekako sveže, prijetno. Mesto je zadihalo.
Pot me je nato vodila nad Videm, mimo ribnika k prijateljem in naročnikom Borisu in Robiju, ki sta delala na novi Borisovi hiši. Boris zaključuje dela na svoji hiši z velikimo teraso, okni čez celotno pročelje hiše in izjemno moderno in privlačno strukturo. Prav ena lepših hiš, kar jih je moč videti. Vsaj meni. Med gradbeniškim neredom, smo spili osminko jegra in imeli sestanek za njuno podjetje Bibo Inženiring, za katerega letos načrtujemo marketinški bum. Všeč mi je njuna dovzetnost za marketing in komaj, čakam, da naredimo kampanije, saj bo to zopet nekaj novega in velikega na našem področju.
Po sestanku sem se odpravil še malo višje, v Bučerco, naravnost nad Krškim, kjer sem pri prijatelju Petru pobral nalepke za hi-fi sisteme Hanaivo. Nisem imel časa postati in se pogovarjati, saj se mi je že mudilo nazaj. Na hitro sva se pozdravila in ogledal sem si čudovit razgled nad celotnim Krško-Brežiškim poljem.
Zdrvel sem proti Brežicam in na poti imel še en postanek. Prijatelj Rudi, znan tudi pod svojim umetniškim imenom Rudolf Gas, me je povabil na lahko kosilo, kjer sva malo podebatirala in mi je predstavil svoj prihajajoč singl, ki ga bo izdal v kratkem.
Hrana je prav pasala. Rudi je moral v Ljubljano, kjer je imel koncert v filharmoniji s svojim orkestrom slovenske vojske, jaz pa sem odšibal proti Brežicam, nazaj v pisarno, kjer me je čakal Žiga, da sva zaključila delovni dan.
Ostala je le še zabava. Odpravil sem se domov, se zrihtal v svoja golf oblačila, spakiral stvari, nato pa odšel proti Mokricam. Vmes sem dostavil še nalepke Damiru, da jih bo lahko namestil na svoje predojačevalce, saj ima danes že predstavitev. Med potjo na Mokrice pa sem imel še en postanek. Na poti sem se srečal s prijateljema Marušo in Gregorjem, ki sta se pravtako odpravljala proti meji in sicer v Samobor. Tako smo se ustavili, kar ob cesti na Čatežu in se malo pogovarjali, saj se od mojega obiska Londona še nismo videli.
Na Mokricah pa ekstaza. Začetek pomladi, narava se prebuje. Spet se je začel lep del leta, spet sem začel športati tako, kot sem to pogrešal celo zimo. Preizkusil sem svoje nove palice, nato s prijateljem Jožetom odigral drugih devet lukenj. Prvi udarec sezone je bil na 10. luknji direkt na green. Waw, vse kar se zgodi za tem, več ni važno.
Od samega začetka poti naju je spremljal črn kuža, ki nama je kradel žogice. Bil je prisrčen, zato nisva bila jezna. Hodil je za nama in pred nama celih 9 lukenj in proti koncu sva ga že sprejela za svojega. Super je bilo, komaj čakam celo leto golf užitkov v naravi.
Po golfu, ko je padla tema, sem skočil še v gostilno k Amorju, kjer so bili na pici Ana, Lovro in Omer. Dan se je zaključil popolno in po pijači, sem imel le še toliko energije, da sem se pripeljal do Zagreba, kjer sem izmučen od sladkih bolečin, zaspal.
Dominik Černelič
